Letos mi prireditev sladkih 6 nekako res ni bila naklonjena. Vse je šlo narobe že od samega začetka, kjer sem bil prepozen s prijavo. Kasneje sem preko tekaškega foruma, našel nekoga, ki je odpovedal in prodajal svojo štartnino. Tako se mi je srečno le uspelo prijaviti. Bil sem poln pričakovanj morda celo preveč. Kot sem kasneje ugotovil, nikol nemoraš vedeti kdaj te bo kakšna malenkost iztirila. Pa tudi če si 100% pripravljen. Toda po odličnem teku na lj. maratonu, je bila želja preseči lanskoletni rezultat kjer sem v 6h nabral za prvič odličnih 58 krogov.
Nestrpno sem dočakal soboto. Z Jernejem sva se zjutraj odpravila proti Sladkem vrhu v megleno hladno jutro. Vreme je bilo neprijetno, toda ko sem zagledal množico pozitivnih obrazov, ki so se že zbirali na prireditvenem mestu je postalo tudi meni malo lažje. Izgubil se je občutek tekmovalnosti. Tako kot lani je bilo vzdušje neverjetno, prireditev je majhna a v dobesednem pomenu besede tudi sladka. Tekači in njihovi navijači so postavljali mize in stolčke ob progi. Na mizah pa se je takoj ko so bile stabilno postavljene nabralo ogromno sladkih dobrot in ostalih stvari, s katerimi se bodo tekači okrepčali ko jim po pričelo zmanjkovati energije.
Na štart sem se odpravil kar s toplo podloženo vetrovko, katero sem kasneje po nekaj ogrevalnih krogih odvrgel. Z jernejem sva pričela tečt hitreje kot sem planiral 4:50 na km, še zmeraj pa naj bi bil tek udoben, saj je bilo pred nama še dolgih 6h. Počasi so se nabirali krogi, pri meni pa že od prvega koraka nekaj ni štimalo. Že v sredini tedna sem po enem izmed treningov začutil neprijeten občutek v stopalnem loku, katerega pa nisem resno jemal. Toda tukaj je bil ta občutek spet prisoten. Nisem se oziral in tekel naprej, toda po 2h teka sem opazil, da se nemoram držati več začetnega tempa in da se neizmerno mučim. Spustil sem tempo in ostal brez družbe. Toda tempo je padal še naprej in noge so zaradi stopala že v celoti bolele. Mučil sem se iz kroga v krog. Govoril sem si pa dajmo no še ta krog pa do maratonske razdalje pa boš ja prišel in potem videl kako bo naprej. Ampak ne ni šlo. Prvič v življenju sem se moral predati. Po 3h in pretečenih 35 krogih sem se ustavil. Bil sem razočaran, toda še 3h nikakor ne bi zdržal, lanskoletnega rezultata pa mi tako tudi nebi uspelo izboljšati.
Do konca sem potem samo še asestiral kolegu ter vzpodbujal vse tekače, ki so se borili še naprej in nabirali km.
Tokrat je na progi padel tudi rekord, madžarski tekač je pretekel slabih 87 km v 6h. Neverjetno in pri njemu je zgledalo vse tako preprosto kot, da bi šel na nedeljski sprehod. Sledila je še podelitev in večerja. Kljub vsemu slabemu, ki me je doletelo tisti dan, je bila prireditev odlično izpeljana in vem da če ni šlo letos bo pa drugo leto.
Garmin statistika:
http://connect.garmin.com/activity/243184890
